Pot proti Triglavu poteka s parkirišča na Vorančkojci do razpotja Vogar-Voje, do koče na Vojah, po dnu doline do slapa na Vojah, kjer je tudi konec lagodne hoje po ravnem in se začne težji del. Pot se strmo vzpne in poteka po gozdu. Po približno dveh urah hoje pridemo na planino Spodnja Grintovica, kjer nas razveseli studenček. Vzpon se nadaljuje skozi gozd, dokler ne pridemo na razpotje, kjer gremo rahlo desno (levo je smer za Velo polje). Po naslednjem vzponu se priključimo poti s Pokljuke. Od tu do Vodnikovega doma imamo le še dobrih deset minut. Pot nadaljujemo mimo koče proti Kredarici (od Vodnikovega doma pa do vrha je nekaj manj kot tri ure hoda). Sprva prečimo melišča pod Vernarjem, nato pa naletimo na strm skok, na katerem nam pomagajo stopnice in jeklenice. Po rahlem spustu pridemo na Konjsko sedlo, kjer je razpotje več poti, za dostop na Triglav se držimo smeri proti Planiki. Po dobre pol ure hoje lahko že uživamo prečudovit pogled na Triglav. Od tu sta na Triglav dve poti.

V neposredni bližini vasi je Hudičev most ter nad njim slikovita korita Mostnice.

Pobočje nad Vojami je v več stopnjah značilno preoblikoval mostniški ledenik (U-profil). Vidni so ostanki čelne morene, dno doline pa je na debelo prekrito s talno moreno, na kateri so nastali značilni grbinasti travniki senožetne planine vasi Stara Fužina. Stanovi so v glavnem vzdrževani, nekaj jih je spremenjenih v počitniške hišice. Mostnica je vrezala v dolinsko dno več teras, za planinskim domom pa je naletela na razkrite dachsteinske apnence. Zaradi tektonskega vgrezovanja Bohinjske kotline je močan padec Mostnice omogočil razmeroma hiter nastanek ozke in globoke soteske - korit Mostnice, ki so z manjšimi prekinitvami dolga okoli 2 km (od planinskega doma na Vojah do zajezitve med Hudičevim mostom in Zoisovo graščino), globoka do 20 m, na najožjih mestih pa komaj meter široka. Poleg korit samih so predvsem zanimivi erozijski lonci, mlini ali draslje, slapiči, slapovi na stranskih pritokih in prevotljene kotlice. Zgornji del korit je brez posebne opreme neprehoden, ob spodnjem delu pa je speljana markirana pot. Globina korit je odvisna od množine vode in lahko zelo niha.

Opis steze za koriti:

Iz parkirišča Vorenčkojca nad Staro Fužino do Hudičevega mostu (5 minut), kjer se prvič srečamo s koriti. Most predstavlja zahtevno gradbeno delo, saj je sezidan v enem loku iz klesanega kamna nad globoko prepadno sotesko potoka Mostnica. En sam kamniti lok Hudičevega mostu se boči 20 m nad gladino Mostnice. Most je dal leta 1777 zgraditi Žiga Zois, za potrebe dovoza železove rude in oglja iz okoliških hribov. Most je ime dobil po ljudski pripovedki, ki uspešno gradnjo mostu pripisuje hudiču in človeški iznajdljivosti pri barantanju z njim, in je dokaj pogosto za drzne mostove nad soteskami. Z desne strani pada v korita čez steno, prekrito z lehnjakom, manjši, a stalen slap.

Kolovoz se vzpenja, na ovinku pa nas kažipot usmeri naravnost na stezo ob koritih. Po prečkanju lesene brvi stranskega pritoka, se z razgledišča odpre pogled na eno izmed razširitev korit (lepe draslje). Do Ukčevega mostu (10 minut) je na desni strani poti najožji del korit. Oba bregova sta si tako blizu, da lahko spregledamo ozko vrezano sotesko, če nismo dovolj pozorni. Ukčev most je zgrajen na podoben način kot Hudičev. Na obe strani je lep pogled v korita. Na tem delu ni pametno zapuščati steze. Za mostom se svet nekoliko razširi in pot, ki jo prečka več manjših stranskih pritokov, se ponovno spusti v bližino vode. Tu lahko za hip zapustimo stezo in si pobliže ogledamo delovanje vode v apnenčastih skladih, na primer laštaste sklade s kamnitimi mizami, nastanek draselj in dolbenje korit.
 
Tik preden se ravnina znova zoži v nižja korita, je tik ob levem bregu potopljeno naravno okno, ki ga zaradi značilnega skalnega loka imenujemo tudi Slonček. Nastalo je s prevotljenjem vmesne stene med dvema drasljama. Le malo nad Slončkom se od glavne poti odcepi steza na visečo brv, s katere si ogledamo korita, ki so na tem delu globoka tudi 20 metrov. Proti toku je v strugi še eno manjše naravno okno, ki pa se vidi samo ob nizkih vodah.

Vrnemo se na pot in nadaljujemo ob koritih do Češenjskega mosta (20 minut), ki je zgrajen na naravnem mostu. Ta je nastal, ko je velika skala na levem robu korit zdrsnila ob razpoki in se zagozdila v sosednji breg. Pot se dvigne proti cesti in se ne približa več koritom, ampak se z nekajminutnim vzponom dvigne do makadamske ceste, ki mimo spomenika NOB vodi do planinskega doma na Vojah. Od tu se odpre pogled v ledeniško dolino.

Za Kočo na Vojah je močan kraški izvir Krope (približno 15 minut). Do njega se pride po poti za kočo, po kateri pridemo najprej do zeleno pobarvanega mostu, se nato dvignemo po shojeni gozdni potki do krmilnice in ruševin stanu, kjer je smerokaz za Staro Fužino in nazaj proti koči. Izberemo neoznačeno pot v nasprotno smer in ji sledimo do začetka strmega pobočja, ki se spušča k izviru. Spust je lahko nevaren (nepredvidljiv in predvsem neurejen, še posebej, če so tla mokra in zato spolzka), vendar se z dobro obutvijo, z dobro mero previdnosti in izkušnjami lahko spustimo do izvira. Vedno si lahko ogledamo majhno jezerce in brzice v nadaljevanju, vidna pa je tudi mahovnata površina, ki je vodnata le v primeru velike količine dežja. Vrnemo se po isti poti, ki zahteva še več previdnosti.

Če nadaljujemo izpred koče v dolino Voj, najprej prečkamo potok Snedičico (Snežnico), ki izvira pod steno ter nadaljujemo mimo značilnih grbinastih travnikov in stanov.

Beraški most je zadnji od kamnitih mostov na Mostnici. Ko prečkamo most, je na levi strani na kamnu napis z imenom mostu. Zanimiva je narobe obrnjena črka »Š«. Zgornji del Voj (izvor imena: Na Vozeh) je izredno slikovit, kljub temu, da je del grbinastih travnikov zravnan zaradi gnojenja, pa je rastlinstvo nekoliko revnejše. Na grbinastih travnikih lahko v pozni pomladi še vedno najdemo encijan, pogačice in šmarnice. Slap Voje (Mostnica, Šum) v zatrepu Voj je največji in najslikovitejši slapov Mostnice. Visok je 21 m in pada iz korit v večji tolmun, nato pa čez nekaj skokov nadaljuje svoj tok skozi krajšo ožino, dokler se ne umiri na Vojah. Dolino Voje zapira kopasti Tosc.