Bohinjsko jezero
je največje naravno stalno jezero v Sloveniji (3,18 km2); dolgo je 4100 m, široko 1200 m in na vzhodnem delu globoko do 45 m, premore pa skoraj 100 milijonov m3 vode. Zapolnjuje tektonsko zasnovano kotanjo med Pršivcem na severu ter pobočji Voglove Jelovice na jugu, ki jo je ledenik poglobil in s čelnimi morenami zajezil odtok vode. Jezero je pretočno in se poleti na površini segreje do 22°C (povprečna letna temperatura površinske vode je 9ºC, julijska pa 17ºC). Glavni stalni površinski dotok je Savica, ki izvira kot mogočen slap iz Komarče v skrajnem zgornjem koncu kotline. Savica nanaša v jezero prod, ki oblikuje v izlivnem delu stalno naraščajočo delto.
Voda v jezeru se obnovi trikrat letno, v njem živi 65 vrst alg, 8 vrst mehkužcev in 5 vrst rib (jezerska postrv - Salmo trutta m. lacustris; menek - Lota lota; klen - Leuciscus cephalus; pisanec - Phoxinus phoxinus; jezerska zlatovčica - Salvelinus alpinus). Ob daljšem deževju se gladina jezera zviša za 2 do 3 m; takrat se na strmih pobočjih pojavijo hudourniki s slapovi, ki se nekaj ur po deževju umirijo in izginejo. Ob takih nalivih prinašajo hudourniki v jezero prod in grušč. Tako so nastali obsežni vršaji, predvsem Naklova glava pred Ukancem in Na jami pod Govicem. Pozimi jezero skoraj vedno zamrzne – zadnja leta le delno. Pri cerkvi sv. Janeza pod kamnitim mostom iz jezera odteka Jezernica, ki se od sotočja dalje (100 m od mosta) imenuje Sava Bohinjka.
Slap Savica
Od številnih pritokov Bohinjskega jezera je najbolj pomembna Savica. Njene vode iz podzemlja Doline Triglavskih jezer prihajajo na dan v steni Komarče kot slap Savica, najbolj znan in obiskovan slovenski slap. Po drugi svetovni vojni, leta 1949, so jamarji raziskali kraško jamo iz katere priteče slap. Ob zelo nizki vodi so zlezli v tesno vodoravno jamo, v katerih so poleg 40 m dolgega in 4 m globokega jezera še tri manjša. Iz enega od teh dobiva vodo manjši krak slapa. Danes je jama prehodna z vodniki in z ustrezno opremo.
Potok Savica
steče za izvirom najprej čez 38 m dolgo poševno stopnjo, nato pa pade skoraj navpišno 51 m globoko. Skupna višinska razlika je 78 m. Ob prelomnici prihaja na dan še manjši vodni krak, ki pada v skupni tolmun 25 metrov globoko. Skupaj tvorita dvopramenski slap v obliki črke A. Nad slapom se je navduševal Balthasar Hacquet, ko je v 18. stol. raziskoval triglavska jezera in Komarčo. Med pomembnimi zgodnjimi obiskovalci je bil leta 1807 avstrijski nadvojvoda Janez, na kar spominja marmorna plošča , ki jo je dal vzidati baron Žiga Zois. Takoj za tolmunom, ki je umetno podprt, stoji nizek jez. Po cevovodu je voda speljanav precej nižje ležečo hidroelektrarno Ukanc. Iz tolmuna pa se voda zliva prek skalovja in najprej ustvarja mnoge brzice, nato pa se umiri. Prav na tem delu pa so med Savico in cesto razmetani ogromni ledeniški balvani (nekateri vsebujejo tudi do 100 m3 skalovja).
Po grapi jugozahodno od slapa Savice, kjer se začenja pot na Komno, teče Mala Savica, ki izvira pod Jagrovo skalo. V zgornjem delu, kjer je hudourniška struga običajno suha, prečka grapo vezna pot med slapom Savica in potjo na Komno. Nekaj pod omenjeno potjo je vhod v izvirno jamo Mala Savica, kamor se da ob suši spustiti 60 metrov globoko. Kadar voda naraste, silovito bruhne skozi jamski vhod na dan. Blizu Koče pri Savici se združi z Veliko Savico, ki priteka iz slapa.
Slap Govic
Okoli 130 metrov nad gladino jezera, v južni steni Pršivca, se nad mogočno hudourniško strugo nahaja vhod v jamo Govic. Cevasto oblikovan rov z zglajenimi stenami v globini 105 metrov pod vhodom jame zapira jezerce, ki se ob močnem deževju dvigne in bruhne na dan z mogočnim slapom, močnejšim od Savice. Kadar bruha Govic, Bohinjsko jezero tako naraste, da je pot ob severni obali neprehodna.